Ponovno odkritje Soškega bisera

Tistega usodnega četrtka, 14. marca 1985, se je med vračanjem s terena skupina štirih strokovnjakov iz ljubljanskega Zavoda za ribištvo Slovenije še nekoliko pomudila v Tolminu. Med pogovorom, ki sta se mu pridružila takratni predsednik Ribiške družine Tolmin Stanko Kovačič in ribiški čuvaj Alfonz Fischione – Fonzi, je beseda dala besedo in kot že ničkolikokrat poprej, se je zopet zataknilo pri vprašanju soške postrvi. Vsi prisotni so še hranili živ spomin nanje, saj so slovele po občasno izjemnih velikosti, pa tudi po markantnem marmoriranem kožnem vzorcu, ki pa naj ne bi imel rdečkastih lis in peg, kar je sicer značilno za potočne postrvi (šarenke). Prav križanje s slednjimi naj bi bilo krivo za njihovo izumrtje.

Po splošnem prepričanju je veljalo, da soških postrvi že lep čas ni več. A Fonzija je glodal dvom in zdelo se je, da le še on verjame pravljicam, saj je pogosto omenjal nekakšne »čudne« postrvi, ki naj bi jih videval v Zadlaščici. »Kaj pa če …« A skoraj nihče mu ni verjel. Skoraj!

K sreči je bila tistega dne med njimi prava atmosfera, saj je njegova pripoved zbrani družbi sedla do srca. Padla je odločitev. Še istega dne so se zanesenjaki z vso potrebno opremo in električnim agregatom zapeljali do odseka, kjer naj bi Fonzi v Zadlaščici srečeval tiste nenavadne ribe. Spustili so se v strugo potoka in začeli z odlovom.

Ni trajalo dolgo, ko so vsi obnemeli. Menda so se sprva samo osuplo spogledovali. Nihče si ni upal glasno potrditi, da so pravkar postali priče »živim fosilom«. Samo predstavljamo si lahko njihovo nepopisno navdušenje, ko so prišli nekoliko k sebi in si priznali, da resnično zrejo v pravo soško lepotico, ki so jo, vdani v usodo, že vsi pokopali. In tu se naša zgodba o repopulaciji gensko čiste soške postrvi pravzaprav šele začne …