Tradicija

Če stari artefakti nakazujejo na starodavno duhovno vez tukajšnjega človeka z vodnim svetom, pa nam kasnejša zgodovina razkriva tudi dokaze o ribištvu. Pod Kozlovim robom, ki se z grajskimi ostalinami vzpenja nad Tolminom, so v enem izmed grobov na prazgodovinskem grobišču našli bronasti trnek iz začetka železne dobe (okoli 8. stol. pr. n. št.). Kasneje so med arheološkim izkopavanjem na Tonovcovem gradu pri Kobaridu odkrili še več trnkov iz 6. stol., ki dokazujejo, da je bila človekova vez z vodami od nekdaj večplastna in življenjskega pomena. Napajala je njihov duhovni svet, jih očistila ter odžejala in okrepčala.

Vse od takrat pa do danes so tukajšnji vodotoki s svojim življem zamenjali številne lastnike. Oglejski patriarh je ribolovno pravico na reki Soči dajal v zakup furlanskim plemičem. Sistem zakupovanja se je prenesel tudi v čas Avstro-Ogrske in kasneje v čas pod italijansko vladavino, ko pa med zakupniki že zabeležimo tudi prve pomembnejše domačine.

Po drugi svetovni vojni se je z zakupom nadaljevalo, vendar s to razliko, da je za vodotoke skrbela država. Ta ribolovnih pravic ni več omogočala posameznikom, ampak le še zadrugam. Zato se je spomladi leta 1947 ustanovila Ribarska zadruga Tolminsko, predhodnica Ribiške družine Tolmin. S tem začnemo prvič govoriti o organiziranem ribiškem gospodarjenju z dodeljenimi vodami na Tolminskem.