Pradavnina ob Soči

Divje privlačno kraljestvo neukročene reke Soče je bilo poseljeno najkasneje ob koncu bronaste in v začetku železne dobe. Poleg številnih dragocenih najdb so arheologi tu izkopali na stotine kilogramov kosti drobnice, a na slovenskih tleh niti ene same ribje koščice. Porajalo se je upravičeno vprašanje, ali takratni staroselci vodnih darov res niso dojemali kot hrano? Ali pa so se le krhki ostanki njihovih ribjih pojedin skozi čas razblinili v prah?

V letu 2021 pa smo z odkritjem italijanskih arheologov vendarle dobili dokaz, da so tudi staroselci krajev ob naših vodah znali uloviti ribe in jih s pridom uporabiti. V jami nad reko Nadižo so namreč našli vretenca postrvi, ki so jih postavili na ogled marca 2022 v sklopu arheološke razstave.

Nekaj pa smo zagotovo vedeli že veliko prej – predniki na tem prostoru so imeli do vode velik rešpekt. Iz nje so zajemali s hvaležnostjo, a nikoli več, kot je bilo nujno potrebno. Iz njihovega ponotranjenega zavedanja, da brez vode ni življenja, se lahko in moramo danes na novo učiti.

Posamezni vodotoki so zanje imeli še poseben pomen. Vodne najdbe, večinoma sekire in sulice, se po prepričanju arheologov v rekah niso znašle po naključju ali zaradi bitk. Še posebej ob koncu bronaste dobe (12. do 9. stol. pr. n. št.) so jih na posebna mesta namensko odlagali med obredi simboličnega očiščevanja ali darovanja. Razgiban vodni ples tega območja je prežet s prisotnostjo starodavnega vodnega božanstva, katerega imena danes ne poznamo več.

Ohranilo pa se je ime božanstva iz časa starega Rima, ki so nam ga vklesanega v kamen zapustili takratni prebivalci, ki so živeli na sotočju reke Soče in Idrijce – AESONTIUS. Verjetno so ga poimenovali tako kot samo reko. Ta je kasneje dobila latinsko ime Isontius, italijansko Isonzo in slovansko Soča.