Spoznajte našega najbolj ogroženega avtohtonega ribjega predstavnika

Poleg soške postrvi je jadranski (»soški«) lipan edina avtohtona salmonidna vrsta ribe pri nas. Gre za izjemno občutljivo ribo, ki lahko preživi le v čistih in s kisikom bogatih vodah.

Jadranski lipan

Opis – Spoznamo ga po izbočenem hrbtu, na katerem ima značilno, dolgo in visoko hrbtno ter navadno mavrično obarvano plavut. V primerjavi s postrvjo ima precej manjšo glavo in usta ter sploščen trup. Ta je prekrit z večjimi luskami, ki so razporejene v ravnih vrstah. Običajno meri do 45 cm, izjemoma pa v dolžino doseže tudi čez 60 cm.

Se pa lipani med seboj tudi razlikujejo. Soški lipan je svetlo sive barve in lahko popolnoma brez manjših črnih pik, ki načeloma krasijo sprednji del telesa. Njegova repna plavut je navadno modro-siva, medtem ko je pri donavskem (»savskem«) lipanu rumeno-rdeča. Slednji načeloma živi v črnomorskem povodju in je bil v jadransko porečje vnesen naknadno. V primerjavi s soškim je zelenkasto rjave, pa tudi oranžno-srebrne barve, njegov trebuh pa je srebrno-rumen. Za razliko od soškega je znan tudi kot močnejši borec.

Hrana – Osnovno hrano lipana predstavljajo žuželke, ki živijo pod vodno gladino ali tik nad njo. Hrani se tudi z raznimi talnimi nevretenčarji, ikrami in zarodom drugih rib.

Razmnoževanje – Načeloma se lipani drstijo po tretjem ali četrtem letu starosti, in sicer v marcu in aprilu na prodnatnem dnu. Samec v svojem naravnem habitatu z repno plavutjo skoplje v pesek jamico, kamor samica odloži do 6.000 iker (izjemoma tudi do 10.000). Ker se soški lipan na drstiščih pojavlja sočasno s savskim, prihaja do križanja in s tem do genetskega mešanja.

Ogroženost – Prav plodnost križanih potomcev danes kritično ogroža te endeme ribe severno jadranskega porečja. Še pred štiridesetimi leti so bile populacije jadranskega lipana (Thymallus aeliani) v Soči razmeroma močne in so se obnavljale same. Zaradi številnih posegov in sprememb v okolju pa bi ta vrsta do danes skoraj zagotovo že izumrla, če je ne bi načrtno vzrejali.

Ogrožajo ga tudi kormorani, pred katerimi se lipan ne zna skriti. Te črne ptice roparice, ki sicer domujejo ob morju, so nas prvič neprijetno presenetile leta 2004. Takrat je 200 do 300 glava jata kormoranov skorajda povsem opustošila naše vodotoke. Stanje se z leti sicer umirja – predvsem na račun prizadevnih ribičev in ribogojcev, ki smo dobesedno dežurali in jih vsakodnevno preganjali. Tako nas sedaj v sezoni obišče le še okoli 10 do 15 kormoranov, ki svoje dnevne obroke še vedno iščejo v višje ležečih rečnih predelih.

Spoznajte našo družino salmonidov

Če govorimo o postrvi na splošno, lahko rečemo, da v Sloveniji domujejo štirje rodovi. Dva sta domorodna (Salmo in Hucho), dva pa tujerodna (Salvelinus ter Oncorhynchus). Med seboj jih ločimo predvsem po namestitvi in številu zob. Razlike lahko opazimo tudi pri številu piloričnih podaljškov v prebavilih na prehodu iz želodca v tanko črevo. Zanje je načeloma značilno podolgovato valjasto telo, ki ga prekrivajo drobne luske. Za razliko od drugih rib imajo postrvi tudi četrto neparno plavut tolščenko, ki leži med hrbtno in repno plavutjo. Ker gre za ribo roparico, je njena glava relativno velika, v čeljustih pa najdemo številne močne in ostre zobe. Te lahko najdemo celo na ustnem nebu in tudi na jeziku.

Naseljujejo predvsem hladne, hitro tekoče in s kisikom bogate gorske reke. Njihovo razmnoževanje oziroma drst se vrši v zimskem času. Ikre so sorazmerno velike, saj v premeru dosegajo tudi do 5 mm. Te samica odloži v za to pripravljeno luknjo v prodnatih tleh. V času drsti se samcem spodnja čeljust podaljša. Ta se sicer po vsaki drsti normalizira, kljub temu jo vsako leto malo ostane. Tako lahko pri starih samcih določimo spol.

Soška postrv (Salmo marmoratus)

Opis – Del latinskega imena je dobila po svojih velikih temnih kožnih lisah. Te se med seboj prelivajo in ji dajejo marmoriran videz. Njene barve se prilagajajo okolju, kjer prebiva. V naravi zato najdemo olivno-zelene, temno sive, bakreno-rdeče ali rjavo-rumenkaste odtenke. Ribiče so dolgo zmotno učili, da se za razliko od ostalih postrvi, soška ne ponaša z rdeče-oranžnimi pikami ali pegami. To trditev so kasneje ovrgli. V Trebušici so namreč odkrili populacijo gensko čiste soške postrvi, ki se lahko pobaha tudi s tovrstnimi »lepotnimi dodatki«.

Poleg lastnosti, ki pritičejo postrvi, dosega soška v primerjavi z ostalimi sorodnicami neverjetne velikosti. Do danes najdena rekorderka je v dolžino merila kar 121 cm in tehtala 25 kilogramov.

Domovanje – Gre za avtohtono ribjo vrsto, ki domuje izključno v vodah jadranskega porečja – pri nas je to v Soči in njenih pritokih, zato ji tudi pravimo soška kraljica.

Ogroženost – Zanjo je v preteklosti že dalj časa veljalo, da je zaradi križanja s potočno povsem izumrla. K sreči so spomladi 1985 v tolmunu Zadlaščice potrdili odkritje še živeče populacije gensko čiste soške postrvi. Agresivnega tekmeca za hrano in prostor (sploh na drstiščih) pa soški postrvi predstavlja tudi izjemno požrešna šarenka.

Tako danes skladno s posebnim programom varovanja skrbimo za njeno ohranitev. Kljub temu pa še vedno velja za ogroženo avtohtono ribjo vrsto.

Šarenka – kalifornijska/ameriška postrv (Oncorhynchus mykiss)

Opis – Zanjo je značilna rdeča proga, ki se od glave do repa vleče vzdolž pobočnice. Ker se ob drsti ta obarva mavrično, so ji Angleži nadeli ime mavrična postrv (»rainbow trout«). Zanjo so značilne tudi drobne črne pege, ki so posejane po vsem trupu in plavutih. Glede barve se prilagaja okolju, zato je lahko temnejša ali svetlejša. Načeloma pa je njen hrbet temnejši (sivo do rjavo zelenkast), boki so svetlejši, trebuh pa svetlo siv do belkast. Njena glava in oblika trupa spominjata na potočno postrv. Kot je to značilno za druge postrvi, imajo tudi odrasli samci šarenke spodnjo čeljust zasukano navzgor. V dolžino zrase do 80 cm in doseže težo do 8 kilogramov. Za razliko od ostalih postrvi lažje prenaša višje temperature.

Hrana – Tako kot ostale vrste postrvi se tudi šarenka prehranjuje z drobnimi vodnimi nevretenčarji in žuželkami, ki letajo nad vodami, pa tudi z manjšimi ribami. Nasploh pa velja za zelo požrešno ribo, ki požre vsako razpoložljivo hrano. Ker ni izbirčna in ker se prehranjuje ne glede na čas v dnevu, je zanimiva za športni ribolov.

Razmnoževanje – V naših vodah se šarenka drsti od decembra do konca marca, včasih tudi še v aprilu. V svoji domovini se v času drsti seli iz morja v sladke vode ali pa celo življenje preživi v sladkih vodah. Pri nas zanjo takšne selitve niso značilne, saj se celo življenje zadržuje le v sladkih vodah. Spolno dozori v drugem do tretjem letu starosti. Samica odloži 1.600 do 2.000 iker na kilogram telesne teže. Te so sorazmerno velike, saj v premeru merijo okoli 4,5 mm.

Domovanje – Njeno prvotno domovanje se nahaja v jezerih Severne Amerike, zahodno od Skalnega gorovja in v rekah, ki se izlivajo v Tihi Ocean. V svoji domovini se zadržuje v jatah, ki jih najdemo v večjih tolmunih in globljih predelih vodotokov. Od leta 1880 dalje, ko so jo iz Kalifornije prinesli v Evropo, se je razširila praktično po vseh vodotokih te celine. Tako se je deset let kasneje znašla tudi v slovenskih vodah, kjer se sprva ni razmnoževala. Sčasoma se je prilagodila našim razmeram in se začela v naravi tudi razmnoževati. V Zgornjem Posočju naseljuje iste vode kot soška in potočna postrv. Najdemo jo v Soči, Idrijci in Nadiži ter njihovih pritokih. Čeprav se z avtohtono soško postrvjo ne križa, slednji predstavlja agresivnega tekmeca za hrano in prostor

Gospodarstvo – Zaradi njene hitre rasti jo gojimo v konzumne namene, pa tudi za vlaganje v športno ribolovne vode. Za ribiče je atraktivna, ker je zelo požrešna in prijema ob vsaki uri v dnevu. Zato lahko rečemo, da je za nas prav šarenka gospodarsko gledano najpomembnejša.

Potočna zlatovčica (Salvelinus fontinalis)

Opis – Zanjo je značilna zanimiva obarvanost. Hrbet je rjavo in zeleno marmoriran, vmes so rumeno-zelene proge. Po bokih so posajene zlato-rumene, modro obrobljene pike. Trebuh in plavuti ima obarvane oranžno-rdeče. Obe prsni in trebušni ter podrepna plavut so značilno obrobljene z belo barvo. Njeno telo prekrivajo drobne luske. Ima sorazmerno veliko glavo in gobec z močnimi zobmi, ki sega čez zadnji rob očesa. Repna plavut je zadaj ravna ali rahlo zarezana. Običajno zraste med 20 in 35 cm, lahko pa doseže tudi velikost do 50 cm. 

Domovanje – Potočna zlatovčica je prebivalka hladnih in s kisikom bogatih izvirnih voda rek in potokov. Najdemo jo tudi v manjših in srednje velikih jezerih. Severovzhodni predeli Severne Amerike veljajo za njeno domovino. Od tu so jo skušali razseliti po ZDA in Kanadi, kar pa se je izkazalo za precej neuspešno. Ta vrsta namreč ni tako prilagodljiva kot druge. Pri nas ji pravimo tudi kanadska postrv, to pa zato, ker so jo v Evropo prinesli leta 1879 iz Kanade. V Sloveniji so jo v potoke v okolici Ljubljane naselili leta 1884. V Evropi jo danes najdemo v izvirnih delih vodotokov po Skandinaviji, Veliki Britaniji in Alpskem predelu.

Hrana – Hrani se pretežno z vodnimi nevretenčarji, odrasli in večji osebki pa tudi z ribami.

Razmnoževanje – Drst potočne zlatovčice pri nas poteka od oktobra do marca. Samica spolno dozori v drugem letu starosti, samec pa leto prej. Ker za drst potrebujejo mrzlo in hitro tekočo vodo, v tem času rade zaidejo v manjše potoke. Tu samica v prod skoplje jamico in vanjo odloži ikre. Mladice tu ostajajo do največ dve leti, nato pa se preselijo v širše dele vodotokov ali jezera. 

Gospodarstvo – Velja za eno najokusnejših sladkovodnih rib, zato se jo vzreja predvsem za konzumne namene.